
Uporaba železniških signalnovarnostnih naprav (SV) omogoča hitro, racionalno in predvsem varno vodenje železniškega prometa.
Signalno varnostne (SV) naprave so tehnična sredstva, s katerimi zavarujemo kritična mesta (kretniška področja oz. postaje, odprto progo med postajami, križanja železniških prog s cestami v istem nivoju (NPr), ipd.) in s tem zagotavljamo varnost prometa, poleg tega pa omogočajo centralno in s tem optimalno vodenje železniškega prometa na večjih področjih.
Signalnovarnostne naprave v veliki meri razbremenjujejo prometno osebje rutinskih postopkov, najpomembnejše pa je, da je s tehničnimi sredstvi in logičnimi operacijami bistveno zmanjšan vpliv tako imenovanega “človeškega dejavnika", ki je sicer najpogostejši vzrok ogrožanja varnosti, kar v skrajnih primerih privede do škodnih dogodkov.
Signalnovarnostne naprave so, poenostavljeno gledano, svetlobni ali likovni signali ob progi, ki so preko centralne naprave v medsebojni odvisnosti in odvisnosti s kretnicami in drugimi napravami v voznih poteh, po katerih bo vozil vlak. Signali služijo za sporazumevanje med strojevodjo vlaka in prometnim osebjem, ki vodi železniški promet. Z njimi se prikazujejo signalni znaki za dovoljeno ali prepovedano vožnjo vlakov ter znaki za dovoljeno vožnjo z redno ali zmanjšano hitrostjo, odvisno od položaja in geometrije proge, oblike vozne poti (v premo ali v odklon), prometne situacije, ipd.
Signalnovarnostne naprave so opisane v točki 2.3.10 Programa omrežja.
Na območju prog JŽI se vgrajuje tudi evropski varnostni sistem za nadzor vlakov ETCS Nivo 1, ki je opisan v točki 2.3.13 Programa omrežja.
Opremljenost postaj
30
Postaje z elektronskimi SV napravami
67
Postaje z elektrorelejnimi SV napravami
29
Postaje s starejšimi SV napravami